Ej, kam bi del

Ej, kam bi del…

 

Kar malo mi je zastal dih, ko sem slišal kratko pripombo iz poročila o sestanku gospodarstva in politike na Brdu, ki je bil včeraj. Zelo na hitro se je slišalo- gospodarstvo države ne rabi, država pa gospodarstvo. To sem občutil nekako tako, kot če bi gospodarstvo reklo: 'Država, to sem jaz.' Vemo, kdo je tako rekel in tudi kako je končal na veselje mnogih! Kljub temu pa je ta junak postavil stvari tja, kamor sodijo: Brez nas ne bo države, ker ne bo sredstev!!!

 

Razne floskule, ki letijo z vseh strani o tem, kako rešiti krizo, se kar množijo in ena hodi čez drugo.  Mladi, visoka tehnologija, zagon trga, pokojninska reforma, reforma zdravstva, reforma, …reforma, resetiranje- tudi to so že predlagali.

 

Kaj se le greste vsi vi tovariši izpred dobrih dvajsetih let, ali vam je evro pojedel ves spomin, kaj je bila prej hrana za ljudstvo- ideja, za to se je splačalo potruditi in za to sta se dve ali tri generaciji zares trudili. Doseči namreč idejo socializma in jo preseči v komunizem- kot čakanje, da te Bog sprejme v nebesa. Saj lahko prisiliš marsikoga, da dela po ukazu, a ta ne bo delal tako, kot če bo delal za dosego nečesa, po čemer hrepeni. Po čem pa hrepeni človek. Prav gotovo, da po sreči. Če ga prepričaš, da je sreča v nekem družbenem sistemu, dobro, bo pa z žarom delal za to. Ne recite, da tega ni. V zelo majhni meri je še sedaj v izoliranih skupinah, na nivoju države pa so za to dober primer povojna leta v FLRJ. Je koga je za to sram, vi stari brigadirji. Morda nekatere, a tisti tudi takrat niso bili brigadirji, ampak povzpetniki.

 

Moja generacija ni doživela vojne razen odcepljanja Slovenije. Torej kaj zelo hudega nismo doživeli. Sedaj pa malo poglejmo po novodobnikih.  Kdo so osebe, ki tako z žarom razlagajo neke nove vere neke nove načine življenja, pripeljane od kdo ve kje? Skoraj praviloma so to osebe, ki so doživele nekaj zelo hudega, ki so skoraj umrle, ki so bile neozdravljivo bolne in bile med tistimi promilami, ki preživijo. Ti ljudje skušajo dati ljudem neko idejo, nekaj, za kar se bolj splača živeti, kot pa za neke materialne dobrine, kar nas okolica in tudi uradna politika kar naprej prepričuje. Več ali manj so ti novodobniki  pravzaprav arheologi starega, kar je prekril prah mehanizacije. A pri vsem tem je nekaj- ali so res stran od materialnega, ali pa svoje stare želje samo zavijajo v lep celofan besed? Je res treba nekaj pripeljati od daleč in okoli vsega tega zgraditi tako zapleten sistem, da rabi to in ono in na koncu ugotoviš, da si na istem- nestrpno iščeš tisti mir, tisto odsotnost trpljenja, srečo….

 

Država. Ta tvorba je že zelo stara, prav gotovo starejša, kot pa je pisni spomin človeštva. In pomen države, kaj je to? Zakaj rabimo državo, če gospodarstvo ne potrebuje države? Tržno gospodarstvo potrebuje zelo gibčno, moderno in vsestransko uspešno gospodarstvo, saj sicer ni konkurenčen. Toda, kdo rabi tržno gospodarstvo, kdo potrebuje globalizacijo, kdo potrebuje dostop do vsega na pritisk tipke- država? Nikakor ne. Preprost povprečen državljan? Ne verjamem. Morda so ga prepričali, a najdejo se tudi taki, ki nimajo televizije. To rabi gospodarstvo. Gospodarstvo rabi vedno boljša in vedno hitrejša orodja za agresivno prepričevanje množic in širjenja prodaje. Ja, če ne prodaš, potem nisi naredil nič. Tovarne s polnimi skladišči gredo v stečaj, mar ne. Nekako je videti, da ima država neke arhaične vzvode, s katerimi opravlja svoja dela, gospodarstvo pa si izmišlja vedno nove, saj stari nikakor niso dobri za sedanji čas in sedanji ne bodo več dobri jutri.

 

Sedaj smo pa tam. Kaj je gospodarstvo, da  nas dela tako negotove? Danes je še dobro, jutri pa ne bo več. Zakaj? Odgovor je samo eden- da bodo lahko nekateri odplačevali dolgove za svoje bogastvo in da bodo lahko dobili nove, za še večje bogastvo. Kako to? Vsak si lahko misli, da če ima nekdo zelo veliko, jih mora imeti mnogo dosti manj. V tem smrtnem svetu je namreč neka čarovnija- nič novega ne moremo narediti. Samo malo prestavimo, malo preuredimo, malo spremenimo. Vzamemo iz enega kupa in dajemo na drug kup in nato zopet nazaj. Nekdo bi rekel žvečenje prežvečenega. Ogabno, mar ne. Skoraj nihče ne bi pobral izpljunjene žvečilke s tal in jo žvečil. Ali nimam prav? A vendar se najde tudi tak. Narava delovanja človeka pa tudi drugega življenja na planetu Zemlja je, da si ne more nasititi želj. Vedno pride želja po nečem novem, tisto staro pa kar izgine. Seveda je tu nezadovoljnost in mnogo jih bo skočilo- saj to je naš razvoj. Toda to ni razvoj, ampak zelo velika težka krogla, obešena na nogo človeka, ki želi k sreči. 

 

Stare države, zares stare, iz časov prvih ohranjenih zapisov. Za koga so takrat delali ljudje, ljudske množice?  Nekako so jih morali prepričati, da so se spravili k delu, ki za posameznika sicer ne bi imelo nobenega smisla, koristi pa sploh ne. Kar dobro poznamo Babilon in Egipt, a ne misliti, da je danes v monarhijah kaj drugače. Kaj je bil najvišji  vladar teh držav, tudi današnjih kraljevin. Morda ste letos gledali poroko angleškega princa- oh, ah in sploh, kako lepo- a vendar, to je bil zelo star obred. Morda bomo videli še celo ustoličenje tega princa na kraljevski prestol. Tisto je tudi zelo star obred. Obred postavitve človeka za namestnika ali zastopnika Boga na Zemlji. To in nič drugega. Torej, kralj je tisti, ki ima moč, ki lahko oprosti ali obsodi, ki razglasi, kako je potrebno delati, da bo čim več ljudi zadovoljnih. Toda, ali je kralj s krono dobil božansko pamet? Ne. Kako pa potem ve, kako delovati? Po služabnikih Boga – tistih, ki so svoje življenje posvetili Bogu in običajno so bili to zelo modri ljudje. Tako imamo že dva razreda- vladarja, duhovščino, kaj pa naprej. Ti naj  ne bi delali kaj dosti za to, da bi pridobili bogastvo. Njim bogastvo tudi ne sme kaj veliko pomeniti. Da pa vladar lepšo živi, skrbijo kmetje, trgovci, ki s svojim delovanjem omogočajo vsega vsem. Oni torej skrbijo, da se izvaja tisto, kar svetuje kralj. Pa vihtijo motike- ne preveč. Morda palice za golf. Motike vihtijo delavci, tista armada, ki uboga ali služi vsem zgornjim in zato lahko brezskrbno živi. To smo se učili v šolah, se spomnite. Ko se družba 'modernizira' pa je razredov čedalje manj, na koncu samo spodnja dva, s tem, da so trgovci in kmetje (morda bolj tovarnarji) odgovorni samo svoje lastno, oni spodaj so pa sami krivi, da jim ne gre dobro. Načelno imamo sedaj tak sistem- nekaj zelo bogatih, tako zelo, da bi lahko kupili državo in sivo množico tistih, ki se krčevito trudi obdržati neko delovno mesto, katero jim bo enkrat prineslo nekaj boljšega…

 

Kako pa kaj pretakanje kapitala? V arhaični družbi je torej kralj na osnovi svetovanja duhovščine določil delovanje države, trgovci in kmetje, skratka lastniki, so te ideje uresničevali, pri tem pa so jim bili v pomoč in na uslugo delavci. Če je bila ideja dobra in časi dobri, so bili vsi zadovoljni. Delavci so dobili varnost preživetja ob ne prehudem delu, lastniki so pobirali proizvode, nekaj razdelili nazaj, nekaj za davke, viške so prodali in so imeli denar. Davke je vedno pobiral kralj, ki je vzdrževal  duhovščino, katera ni imela svojega denarja, ji pa seveda pod milim nebom ni prav ničesar manjkalo. Kar je ostalo, je kralj spravljal v shrambo.

Naš svet je svet dvojnosti- so dobri in slabi časi. In pri slabih časih, kaj se zgodi? Kralj z duhovniki išče rešitve, iz svojih shramb pa sprošča zaloge, s katerimi se preživi ljudstvo. Saj poznate zgodbo o svetopisemskem Jožefu. Če so bili nasveti dobri, če jih je kralj dobro prenesel, če so ga lastniki poslušali, če so delavci dobro delali, če nihče ni goljufal ali postal pogolten pri pogledu na količine, ki se pretakajo, potem je šlo lepo. Če pa je bila ena od teh stopnic slaba, potem ni šlo dobro in dostikrat so se zgodile katastrofe. Spomnimo se samo zapuščenih mest iz davnine.    

 

Grki so posejali nekakšno seme demokracije, ki pa tedaj ni bila taka, da bi si jo sedaj želeli. Sicer so bile še vse štiri stopnice, a kaj, ko so kralji in duhovščina postajali vse bolj pohlepni, lastniki vse bolj goljufivi in delavci vse bolj nevredni. In to se dogaja z rahlimi vzponi in padci do danes. Ni misliti, da smo se v zadnjih deset tisoč letih kaj spremenili. 

 

Kaj imamo torej danes. Dvesto let eksperimenta s socializmom je propadel. Kapitalizem je nasedel na čeri svojega sistema. Veliki narodi iz pradavnin iz azijskega območja so se pustili prepričati, da je življenje hropečega kapitalizma nekaj najboljšega, kar lahko doživiš. Namesto da bi širili trge, si je sistem tržnega gospodarstva in globalizacije naredil konkurenco. Nekaj stoletij stara civilizacija je trčila ob tisočletno tradicijo na eni strani in na države, kje je beseda Bog še zapisana z veliko začetnico na drugi. Namesto trgov smo dobili neusmiljeno konkurenco, namesto dobička dolgove, namesto rasti zapuščene tovarniške obrate. Tisti, ki smo bili navajeni vsega, tisti smo soočeni z nevarnostjo, da vse izgubimo, predvsem da izgubimo varen jutri.  In ker ni modrih in ker ni vladarjev, ker ni pravih lastnikov, kaj naj potem množica delavcev. Država to hudo dobro čuti in daje za ljubi mir nekaj, česar nima- žita za sedem suhih let. Vladarji s svojimi zelo razvejanimi službami so samosvoji in vase zagledani, inteligenca je v službi kapitala ali nič v stiku z resničnostjo, lastniki čepijo na svojih nagrabljenih kupih in delavci- kaj ostane delavcu. Običajno potrpijo in so zadovoljni s tistim malim. Ne misliti, da je že kakšno revolucijo zanetil delavec ali kmet, z umazanimi rokami, žuljavimi od dela…

 

Torej, ali res ne potrebujemo države. Jo, seveda jo, saj nam brez države pri miselnosti človeka lahko preostane samo divji zahod- konec koncev tiste civilizacije, iz katere se je razvil sistem, kateri hoče zavladati celemu svetu. Sistem uspešnih, drugi so si pa sami krivi. Toda to ne sme biti naš sistem, to ne sme postati zvezda vodnica za prihajajoče generacije, bo ta to tako, če bodo imeli za popotnico brezup in slab vzgled…

 

Torej, kdo se sedaj zbira in nekaj krega in hoče in ne vem kaj še vse. Med njimi NI ljudi z žulji. Tisti, kateri v resnici vse poganjajo s svojimi rokami, ki v resnici pridelajo in izdelajo sredstva za preživetje, takih ni med njimi. Bojim se, da je marsikateri od mladcev pred borzo zato, ker so to naredili v Ameriki. In država molči, sistemi inteligence molčijo ali pa celo potrjujejo- ja, glejte, tudi mi smo se prebudili…

 

Torej, namesto, da si vsi tako zelo razbijajo glave, kako dobiti še več denarja za vedno večje zahteve, ki pa vedno pogosteje služijo le vrhovom družbe, bi si morali razbijati glavo s tem, kaj pravzaprav želimo. Za začetku smo napisali srečo. Kaj pa je sreča? Iz zgoraj napisanega bi skoraj lahko zaključili, da je sreča enega nesreča drugega. Vsi si želimo sreče, pa gre drugam, nihče si ne želi nesreče, pa pride k nam. Torej to ni ravno tisto, s čimer bi lahko bili za vedno zadovoljni. Če rečem za vedno, velja to do smrti in še malo čez- saj veste, v Božjem kraljestvu. Samo pri Bogu je toliko sreče, da je nobenemu ne zmanjka, tudi če je imamo sami še tako veliko. In kako priti v Božje kraljestvo. Videli ste film- z ladjo ne gre, pa tisto je bilo bolj kraljestvo greha, kot pa Božje.  Napotek je dal učenik, katerega po popisih priznava dosti preko dve milijarde ljudi, Slovenci smo že kar z rojstvom zapisani njegovi materi. Torej, on je rekel: '… pusti vse in pojdi za mano.' Vidite, ni rekel, da pojdite k njemu ampak za njim. Je mislil na križ? Verjetno ne. Mislil je na pot, ki nam jo je pokazal, pot, ki vodi k njegovemu, našemu Očetu.

 

Pusti vse in pojdi z mano. Kaj je posedoval Jezus iz evangelijev- oblačilo in vero, nič drugega. 'Če nahrani ptice pod nebom,  zakaj bi vi skrbeli,' tako je tolažil svoje učence, ker jih je skrbel jutri. In še 'Ne veš ne dneva ne ure,' tudi to je povedal.

 

Torej, namesto, da bi se tako trudili zaslužiti več (vemo, na ramenih katerih) se raje trudimo živeti preprosteje, morda z nekaj manj, kar nam vsiljujejo tisti iz ozadja, plačani od pohlepa. Država, vodja naj prisluhne staremu in naj odpre denarnico- vi trgovci in lastniki, vi mi dajte, da bom lahko razdelil.  A ne deliti vse povprek in po obrazih, deliti je potrebno po zaslugah in tako, da tudi najnižji ne bo prikrajšan.

 

Torej, smo toliko junaški storiti to, česar nočemo. Če sebi ne moremo dopustiti dati del kosa kruha v skupno dobro, kako bomo potem sploh kdaj slišali njega, ki pravi- Pusti vse in pojdi za mano. Kajti ta je tisti, ki ve, ta izmed n jih, ki znajo povedati, kaj naj delajo vladarji in ne biriči ter mlinarji. Torej ne bodimo duh iz pravljice, ki sprašuje, kam bi lahko odložil mlinski kamen, ki ga mora za kazen nositi naokoli. Ubogajmo preroka in ga odložimo že sedaj, še za življenja.

 

12.12